ponedeljek, 29. marec 2010

Potrpežljivost .. uh

Ko postaneš starš, spoznaš potrpežljivost .. naučiš se drugačnega obnašanja .. in to mi pri delu s Katjo koristi .. kajti, včasih je treba malce počakati in potem se čakanje obrestuje .. Pa saj ni tako hudo, kot se tole prebere, ampak v svetu ustvarjanja je pač tako, da včasih pač ne gre s prve in da je potrebno ali čakati ali pa poskušati večkrat .. smolca, a tako je življenje.
O potrpljenju pišem, ker sem si želela dodat kako Katjino umetnino, njeno izražanje, pa nikakor ne pridem do njenih slik in bom pač spet dodala nekaj mojega, toliko pač, da blog živi .. do njenih izdelkov, ki jih bomo .. upam, dočakali.
Pravzaprav bom pokazala kaj je zašila meni .. kvaliteta slik pa žal ni najboljša ... sorry .....







Sedaj pa še nekaj mojih ..





sobota, 20. marec 2010

Kdo sem .. kje sem …. kaj sem …??




No nekje je treba začeti .. nekje tam v meglici .. med komaj opaznimi premiki idej na obzorju .. ko se počasi niti tkejo v sanje … sanje v domišljijo in te v ideje … In potem .. nekega dne, kar tako, kot preblisk ali strela useka vam in nastanejo … čarovnije. Ko prsti nežno .. včasih grobo stisnejo enkrat mehko drugič trdo snov … in gnetejo tako dolgo dokler ne nastane .. tisto prav, ko si rečem; OK bo .. to mi je všeč .. Odložim na mizo, se naslonim nazaj in opazujem. Kritično .. včasih celo preveč .. in takrat se odločim .. ali odložim v pekač, ali zmečkam in začnem znova.
Velikokrat se mi pridruži sin … Moje sonce .. moja sreča .. tista sreča, ki ti včasih povzroči bolečino, včasih radost … drugič ponos … Toliko občutkov v teh desetih letih najinih poti … toliko ljubezni …nepopisno …. Brez besed. So stvari, občutki, trenutki, ki se jih ne da opisati, ostanejo zapisani v naših srcih .. Spomini, ki nas bodo greli v jeseni življenja ….
OK, to je bilo kdo sem … kje sem ?? Sem tu .. ali tam … drugače pa v Ljubljani, v mestu, ujeta … dekle, ki si po toliko letih še želi tekanja po rosni travi, bosa …. Nabiranja kamenja na obrežju reke … poslušanja ptic v ranem jutru, ko ležiš na seniku …
No ja .. n o s t a l g i j a, ki me rada stisne .. sploh ob pisanju, ko se misli razbohotijo .. ko domišljija pobegne .. stran od razuma … spon …. proč ………..
Zdaj pa še kaj sem ?? .. Hja .. kje začeti, sem nekje na začetku … ne na tistem začetku, na začetku štiridesetih .. včasih naveličana in sitna, drugič nasmejana … prekipevajoča …predvsem pa ustvarjalna. In to pisanje je pravljica, ki se bo morda razvila v … uh, kdo bi vedel v kaj.
..
Naj predstavim še drugo akterko te pravljice .. mojo prijateljico Katjo. Dekle, ki me je vedno nasmejal. Dekle, ki je še vedno deklica, kot je bila pred več kot dvajsetimi leti …nasmejana, pozitivna in iskrena.
In zgodba bo predvsem o njej … O ženski, ki se odloči korakati po svoji poti … s svojim korakom, v svojem ritmu .. S seboj pa je povabila še nekaj posameznikov, med njimi tudi mene … V njenih rokah zaplešejo škarje in nit čarobni ples, tkanine pa se spreminjajo v čarobne srajčke ... Pridih, ki ga daje svojim izdelkom je iskrivost .. življenje ....
Moj prispevek bo nakit … moje čaranje … moj dotik .. in moje pisanje, ki mi včasih steče, kot dobro vino …
Kaj naj rečem za prvič … kaj naj želim …
Veliko čarovnij …. Veliko sanj … veliko nasmejanih obrazov … to je popotnica, ki jo želim na naši poti … pa srečno …